V spomin na pobite slovenske talce v hrvaški vasici Plešce, smo se tudi letos na obletnico, dne 02. avgusta, že tradicionalno zbrali sorodniki pobitih in člani borčevskih organizacij z obeh strani mejne reke Čabranke. K spomeniku, ki stoji na travniku pred vasjo, smo ob prisotnosti praporščakov položili cvetje in prižgali sveče, nato pa je povezovalka programa Cvetka Vesel najprej pozdravila prisotne in napovedala vse nastopajoče. Pozdravna nagovora sta imela predsednika čabranskega in osilniškega Združenja borcev za vrednote NOB Miroslav Turk in tov. Stanko Janeš. Oba sta poudarila dobro medsebojno sodelovanje z željo, da tako ostane tudi v bodoče. Pevska skupina Binklarji nam je pela partizanske pesmi, tov. Cvetka pa je najprej prebrala pesem domačinke Jerce Poje, napisano v italijanskem taborišču. Ob prebiranju zgodbe, ki jo je napisal takratni osnovnošolec iz Starega kota Jožko Miklič, kako je s še dvema bratoma v taborišču doživljal najprej smrt očeta in nato še matere, pa se je orosilo marsikatero oko prisotnih. O tragediji, kateri je posvečena vsakoletna svečanost v Plešcih, je v nadaljevanju pripovedovala Zlata Arko. Najprej je izrekla sožalje vsem sorodnikom, nato pa obljubila, da bomo tradicijo obeleževanja spomenika in spomin na njihove prednike ohranjali tudi v bodoče. Med Kočevskim Rogom in Snežnikom je v letih 1942-1943 divjala ofenziva italijanskih fašistov, katerih cilj je bil iztrebiti slovenski živelj, si prilastiti slovensko ozemlje in na slovenske kmetije naseliti italijanske ljudi. Slovenske in hrvaške družine so odpeljali na Rab in v taborišča v Italijo, hiše pa požgali. Tiste, ki so samo sumili, da delajo za partizane, ali ker so bili izdani, so postrelili, ali celo okrutno umorili. Teh grozot seveda ni bilo mogoče v nedogled trpeti in odpor se je čedalje bolj krepil. V kočevskih gozdovih je nastalo nekaj pomembnih partizanskih baz, tiskarn ter številne partizanske bolnišnice. Prav tako so v začetku leta 1942 na kočevskem začeli partizani ustanavljati brigade – 1. proletarska brigada Toneta Tomšiča v vasi Cesta in 1. kočevski partizanski bataljon na Preži. Povezali so se s partizani na hrvaški strani doline in z njimi izvajali tudi skupne akcije. Zaradi vseh teh partizanskih aktivnosti in zaradi vse večjih izgub v borbah s partizani se je sovražnik nečloveško maščeval ljudem, ki nikoli niso imeli v rokah orožja. Vdirali so jim v domove, jih dobesedno odgnali na morišča in jih tam hladnokrvno ustrelili. Zadnje dni julija in v začetku avgusta 1942 je na obeh bregovih Čabranke gorelo 24 vasi, ljudi pa so postrelili ali odgnali v taborišča. Vročo avgustovsko soboto okoli poldneva je tudi vas Črni potok zadela velika nesreča. V vas so vkorakale »črne kravate«. Vojaki so obkolili vas, po hišah pobrali 12 mož in jih po enournem zasliševanju, dobro zastražene odgnali v 2 uri oddaljene Plešce. Čez noč so jih zaprli na podstrešje karabinjerske postaje, naslednji dan dopoldne pa zvezane s kamionom odpeljali skozi vas in jih nekaj 100 metrov od vasi ustrelili. Vaščani so jim kopali jame. Ko so se na povelje sezuli in predali vojakom vse, kar so imeli vrednega, so zadrdrale strojnice in jih pobile. Tiste, ki niso bili takoj mrtvi, so s krampi pokončali domačini, eden je bil iz vasi Žagarji. To so bili mladeniči, ki so bili nekaj časa pri partizanih, potem pa so se vdali Italijanom. Svojci ubitih in vaščani celih 8 dni niso vedeli, kaj se je zgodilo z njihovimi možmi, očeti, sinovi. Vsakršno potovanje med vasmi je bilo tiste dni prepovedano. Ko sta po devetih dneh Pepca Vesel in Marija Tušek odšli v Plešce poizvedovat za možmi, sta izvedeli kruto resnico, ustreljenih je bilo 10 mož: Anton Borko, Jakob Malnar-oče enega otroka, Valentin Malnar-oče dveh otrok, Alojz Miklič, Franc Ožbolt-oče dveh otrok, Albert Tušek- oče dveh otrok, Filip Tušek-oče štirih otrok, Franc Vesel in Jože Vesel-oče šestih otrok. Vso vas je zajela obupna žalost. Jok žena, mater in otrok so slišali do hrvaške vasi Bašli, od koder so jih prišli tolažit. Po tej tragediji se je nekaj družin umaknilo k sorodnikom v Čabar, v vasi pa sta ostala le dva starčka, žene brez mož, matere brez sinov in otroci brez očetov. In vendar vse te tragedije, ki so se dogajale med NOB na tleh celotne države in ki jih vsako leto člani ZB obujamo in predajamo zanamcem, še zdaleč ne sežejo v srca in duše naroda tako globoko, da bi dojeli, da se kaj takega ne sme več ponoviti. Zakaj je na pohodu desnica in zakaj o vojnah gledamo in beremo vsak dan? Nikoli si nisem predstavljala, da bo narod, ki je v taboriščih smrti izgubil okoli 6. milijonov ljudi, danes agresor, ki krade tujo zemljo in pobija otroke. Če se to dogaja, kaj lahko še pričakujemo? Prav vsi, ne samo člani Združenj borcev za vrednote NOB, moramo zanamcem pustiti jasno sliko o dogodkih v času vojne. Vedeti morajo kdo je bil sovražnik, kdo so bili izdajalci in kaj so počeli na naših tleh. Sovražnika so pregnali in po štirih letih domovino osvobodili partizani! Smrt fašizmu! ZA