V lepem, sončnem dopoldnevu smo se v soboto, 16. marca v Makošah ob prisotnosti praporščakov poklonili sedemnajstim borcem 3. bataljona 9 SNOU brigade XVIII. divizije NOV in POJ - imenovane tudi kočevska brigada. V majhni idilični vasici z nekaj hišami in gospodarskimi poslopji pod Malo goro na robu travnika ob makadamski cesti stoji velika izklesana skala z rdečo zvezdo in napisom » K večni straži smo se zbrali in legli smo med tvoje korenine. Še mrtvi bomo varovali svobodo naše domovine.« Stoji v spomin na tragedijo, ki se je zgodila pred 80. leti, 25. marca 1944. Predsednik ZB Kočevje Dušan Zamida je v uvodnem nagovoru pozdravil nekaj manj kot štirideset prisotnih, med njimi sorodnike udeležencev tragedije, predsednika ZB Ribnica Danila Divjaka, predsednika zveze policijskih veteranskih društev SEVER dr. Tomaža Časa in njegovo ženo in dva svetnika občine Kočevje Jožeta Kureta in Petra Ješelnika, tudi predsednika KO ZB Stara Cerkev. Delegacija ZB Kočevje je nato k spomeniku položila cvetje in prižgala sveči. Po recitaciji tov. Živke in čustveno zapeti partizanski pesmi njene vnukinje Neje Komac je nastopil slavnostni govornik predsednik KO ZB Stara Cerkev Peter Ješelnik, ki nam je s svojo pripovedjo dodatno napolnil dušo s čustvi in spomini na tisti čas. Pogosto sta s starim očetom hodila na dolge sprehode, na katerih mu je pripovedoval o svojem življenju med vojno, o internaciji v Begunje in v Avstrijo in pobegu iz taborišča. Kadar pa sta šla po gozdu do »štreke«, ki je peljala iz Kočevja mimo domačih Ložin do Ribnice, mu je vsakič povedal, da je prva vas proti Ribnici približno 5 km oddaljeni Lipovec in če zaviješ tam desno, prideš v Makoše. In potem je sledila pripoved o tragediji, ki se je zgodila tam. Dne 25. marca 1944 so se v Makošah okoli pol osme ure zjutraj zbrali borci 3. bataljona 9 brigade 18 divizije, ki so prišli iz Vinice pri Sodražici zamenjat borce 4. bataljona, ki so delovali na črti Polom-Vrbovec. Zaradi neprestanih spopadov, mnogoterih akcij in patruljiranj, so se utrujeni borci po prihodu v Makoše razporedili po hišah in zaspali, saj je bil zvečer načrtovan že tretji napad na nemško postojanko v Ribnici. Za varovanje je bataljonsko poveljstvo odredilo tri stražarje in poslalo proti Ribnici, Stari Cerkvi in Kočevju bojne patrulje. Kot se je kasneje izvedelo, je prišlo do izdaje. Sovražnik je brez strela zajel vse tri bataljonske izvidnice, hišam v Makošah, kjer so spali borci, pa so se v obliki podkve približali na 10 m. Z vsem razpoložljivim orožjem so okoli 9. ure začeli napad na speče borce. Dvajset minut trajajoča tragedija je terjala 17 mrtvih, 16 ranjenih in 63 zajetih borcev. Rešili so se le tisti, ki so bežali proti Lipovcu. Tam je namreč del sovražnikovega obroča ostal prazen, ker je pri Otavicah naletel na partizansko patruljo in je zaradi bojev zamujal. Po tragediji v Makošah je poveljstvo obravnavalo vzroke sovražnikovega pogroma in sprejelo kar nekaj ukrepov zaradi katerih je spomladi 1944 prišlo do korenitih sprememb in novih taktičnih prijemov, ter posledično prvih večjih bojnih uspehov. Danes, 80 let po tej tragediji vemo, da je bil glavni vzrok izdajstvo. Nikakor pa ne gre zanemariti tudi dejstva, da vodstvo ni ocenilo zmožnosti lastnih enot in ni zagotovilo dovolj dobrega varovanja. Tov. Peter je na koncu še dodal, da se je prvič udeležil spominske svečanosti v Makošah pred 15 leti in takrat je tudi prvič prišel v vasico, o kateri je kot otrok tolikokrat slišal pripovedovati starega očeta. Podoba vasice je bila malo drugačna kot si jo je predstavljal kot otrok, prepričal pa se je, da mu je stari oče govoril resnico in vedno je bila in bo zanj slovesnost v Makošah še toliko bolj čustvena. Uradno slovesnost je tov. Živka zaključila z recitacijo Kajuhove pesmi, prisotni pa smo se ob prijetnem klepetu še malo zadržali pri »mizici pogrni se » podpredsednice ZB tov. Dragice. Pred mesecem dni, na letni konferenci, je bil Peter Ješelnik izvoljen za novega predsednika KO ZB Stara Cerkev. Njegova zgodba nam je dober zgled, kako se znanja in vedenja prenašajo iz roda v rod in kako pomembno je, da ohranjamo to tradicijo in negujemo vrednote, za katere so se borili naši predniki. Opogumila nas je in vzpodbudila, da bomo v mesecu aprilu res začeli z akcijo dedki in babice z vnuki in vnukinjami obiskujemo spomenike NOB in jim pripovedujemo o resničnih dogodkih povezanih z njimi. ZA