Tudi letos smo se zbrali v Konca vasi in se poklonili spominu na narodnega heroja Jožeta Šeška. V programu, ki smo ga pripravili v Združenju borcev za vrednote NOB Kočevje in KO ZB Stara Cerkev, so sodelovali mešani pevski zbor Koncavaški spev pod vodstvom Tanje Zgonc in ob spremljavi harmonikarja Marjana Miholiča ter učenke OŠ Stara Cerkev Neža Dodič, Hana Jasenc in Liza Rus. Venec in sveči so k spominski plošči položili predsednik ZB Kočevje Dušan Zamida, podpredsednik KO ZB Stara Cerkev Marjan Jarc in predsednica KS Stara Cerkev Jožica Šerbec. Na prireditvi je Dušan Zamida zakoncema Romih podelil Priznanje ZB Kočevje za dolgoletno vzdrževanje spominske plošče, ki je vzidana v njuno hišo. Bivšemu predsedniku KO ZB Stara Cerkev Dušanu Vidmarju pa je Marjan Jarc v spomin na podeljeno Zlato plaketo ZZB Slovenije izročil povečano fotografijo s prireditve, ko je prejel plaketo iz rok Marijana Križmana. Slavnostna govornica Meta Kamšek je najprej izrazila spoštovanje Jožetu Šešku kot odličnemu maturantu kočevske gimnazije, profesorju slavistike, jezikoslovcu, ki je bil mladostnik izjemnih sposobnosti in nadarjenosti, saj je kljub začetnemu šolanju v hrvaščini in nato nemščini uspel dokončati svoje šolanje na gimnaziji z odliko in sicer v generaciji prvih slovenskih maturantov ter nadaljeval študij kot odličen študent filozofske fakultete, kjer je v rednem roku diplomiral iz predmeta slovenščina. Izrazila je občudovanje tudi njegovi mami, ki je v tistih časih brez moža zmogla stroške šolanja za najstarejšega sina, verjetno z zavedanjem njegove bistrosti in nadarjenosti. Poskrbela je, da je lahko dokončal visokošolsko izobrazbo. V nadaljevanju je povedala, da je bil Jože Šeško sin mešanega zakona, Slovenca Josipa Šeška in kočevske Nemke Marije Kostner in se je zato naučil živeti v različnosti, ki ljudi ni delila in da je sprejemal skupnost Slovencev in skupnost kočevskih Nemcev kot nekaj, kar sodi na tem ozemlju skupaj. Verjetno je tudi zato v imenu okrožnega vodstva Komunistične stranke z letakom poskušal prepričati Kočevske Nemce, naj se ne selijo. Omenila je njegovo navdušenje nad deli Ivana Cankarja in strinjanje z njegovo mislijo kot literata in socialnega demokrata, da je ustroj družbe, ki zagovarja enakovrednost in pravičnost med ljudmi tisto, kar lahko ljudi združuje in omogoča napredek. Skoraj z gotovostjo je na njegovo prepričanost, da se je vredno boriti za socialno pravičnost, vplival tudi socialni položaj njegove družine. Oče se namreč ni vrnil iz prve svetovne vojne in mama je ostala ob koncu te vojne sama s 4 otroki, med katerimi je imel najstarejši Jože takrat 10 let. Zelo verjetno je Jože na lastni koži doživel, kaj prinaša socialna neenakost - malo pravic in slabo perspektivo boljše prihodnosti za male ljudi. Takšne okoliščine so ga najverjetneje pripeljale do njegove velike vloge narodnega buditelja in neomajnega borca za socialno pravičnost, ki se je odrazila v neštetih oblikah sodelovanja in organiziranja. Vključitev v članstvo komunistične partije se je zgodila v letu, ko je maturiral. Organizacijsko in terensko je delal povsod, kjer je bival, ali v Mariboru, kjer je bil zaposlen kot profesor slovenščine na gimnaziji za cele 3 mesece ali kot domači učitelj pri Sajovčevih v Kočevju. Pred drugo svetovno vojno je vodil Zvezo delovnega ljudstva in bil leta 1937 skupaj s kaplanom izvoljen za odbornika Narodne čitalnice v Kočevju. Organiziral je delavske štrajke. Zaradi svoje poštenosti in skromnosti je bil zelo priljubljen in kot aktivist zato uspešen. Prestal je nemalo težav, zaporov, zasledovanj in zasliševanj. V času od diplome v letu 1931 pa do začetka 2.SV je bil trikrat zaprt in označen za nevarnega člana družbe, za katerim je bila razpisana tiralica in nagrada že v juniju 1941. Ker se je boril za enakovrednost ljudi znotraj stranke, ki je bila prav zaradi takšnih stališč prepovedana. Kot otrok slovenskega očeta pa se je na začetku druge svetovne vojne najbolj odločno postavil na stran Slovencev v trenutku, ko je bil s strani sil nacistične osi ogrožen obstoj slovenske skupnosti. Bil je eden prvih aktivistov in organizator Osvobodilne fronte na Kočevskem, začel je z organizacijo prvih partizanskih čet in izdajanjem ilegalnega tiska. V prezgodnjo smrt v Gramozni jami v maju 1942 pri samo 34 letih ga je na žalost pahnila izdaja, pa čeprav vemo, da je bilo primerov izdaje na Kočevskem malo. Za narodnega heroja je bil proglašen leta 1953. In na koncu nas je tov. Meta Kamšek pozvala v razmislek o vlogi in dejanjih tega velikega človeka skoraj stoletje kasneje. Odločitev za socialni boj in organiziran odpor proti okupatorju za mnoge ljudi ni bila tako premočrtna, kot si morda predstavljamo danes. Ob izjemni nadarjenosti bi lahko ostal odličen profesor slovenščine, si oblikoval družino in dokaj spodobno in mirno živel s plačo gimnazijskega profesorja ter bil zadovoljen, da je presegel svoj družinski socialni status. Izbral je popolnoma drugačno pot-aktivno, nevarno, neprijazno, pa vendar v globokem prepričanju, da opravlja pomembne naloge za pravo stvar. Pri 34 letih končano mlado življenje je tragedija, ki po toliko letih še vedno služi ne le kot spomin temveč tudi kot navdih. Namreč današnje mlade generacije imajo ob trenutni blaginji pred seboj enako pomemben boj in upor. Svet se po skoraj 100 letih nevarno nagiba v smer nove svetovne apokalipse in spremlja ga še zelo resna klimatska kriza, ki zna v naslednjem desetletju ali dveh postaviti pred nas vprašanje dostopa do hrane in vode. Ta boj ne bo toliko boj za nacionalen obstoj kot bo boj za obstoj človeške civilizacije, za katerega vidimo rešitev v pravičnem zelenem prehodu. Spet smo na točki, ko pravičnost nikakor ni zagotovljena sama po sebi. Svet je danes bolj razdeljen kot kdaj koli, socialne razlike so velike kot še nikoli. Zato razumimo mlade, ki se organizirajo svojemu času primerno, vendar z enako idejo kot nekoč Jože Šeško. Slava mu in naj bo mladim večen navdih. ZA