OMERZA IVAN - JOHAN  1921 - 1943 MARINCELJ ANTON - JANKO   1917 - 1943 BOLDAN JOŽE - SILNI  1915 - 1994 ŠEŠKO JOŽE 1908 - 1942 CETINSKI ANDREJ - LEV   1921 - 1998 REMIH DUŠAN - DUŠKO   1922 - 1944 MATEJKA EVGEN - PEMC   1909 - 1945 OŽBOLT JOŽE - STANKO 1922 - 2018

OMERZA IVAN - JOHAN je bil kot elektroinštalater pred 2. svetovno vojno zaposlen na pošti v Kočevju. V delo OF se je vključil 1941. mlaja 1942 je odšel v 2. bataljon Notranjskega odreda, kjer je postal mitraljezec. Septembra 1942 je bil imenovan za četnega poveljnika. Že po končanem boju v Jelenovem Žlebu ga je v hrbet ustrelil italijanski ranjenec.

MARINCELJ ANTON - JANKO je bil pred 2. svetovno vojno rudar. 1941 se je vključil v delo OF. Aprila 1942 je odšel v partizane, kjer je bil poveljnik v enotah na Kočevskem in v Tomšičevi brigadi. Umrl je zaradi rane, ki jo je dobil v spopadu z italijanskimi enotami. 

METEJKA EVGEN - PEMC se je v delavnicah rudnika Kočevje izučil za kovinostrugarja in končal delovodsko šolo. Več let je preživel v Mariboru, aprila 1941 pa se je preselil v Ljubljano. Maja 1942 je odšel v partizane. Kot prostovoljca so ga poslali na Gorenjsko, kjer je marca 1943 postal politični komisar Gorenjskega odreda. Pozneje je bil načelnik obveščevalne službe 31. divizije in 9. korpusa. Decembra 1944 je postal komandant 31. divizije.

BOLDAN JOŽE - SILNI se je po prihodu okupatorske vojske zaposlil v kočevskem rudniku, kjer se je povezal z narodnoosvobodilnim gibanjem. Član KP je postal 1942. Po aretaciji in pobegu se je vključil v Zahodnodolenjski partizanski odred, v katerem se je odlikoval kot mitraljezec. Junija 1942 je odšel v Proletarski bataljon Toneta Tomšiča, mesec dni kasneje pa v Tomšičevo brigado. Kot komandant bataljona je odšel s 14. divizijo na Štajersko, junija 1944 pa je postal komandant Šercerjeve brigade. Kasne je je odšel v Beograd v gardno enoto JLA, kjer je dosegel čin polkovnika.

CETINSKI ANDREJ - LEV je bil pred 2. svetovno vojno delavec. 1941 je bil med organizatorji NOB na Kočevskem, 1942 pa je postal član KPS. Decembra 1942 je odšel v Cankarjevo brigado, kjer je postal komandir čete, nato komandant bataljona in namestnik komisarja brigade. Marca 1944 so ga imenovali za komandanta Zidanškove brigade, oktobra istega leta za komandanta operativnega štaba Šlandrove in Zidanškove brigade, marca 1945 pa so ga imenovali za komandanta grupe odredov na Štajerskem. V sklepnih operacijah je poveljeval Bračičevi brigadi pri osvoboditvi Štajerske in Koroške. Po 2. svetovni vojni je končal Višjo vojaško akademijo JLA, kjer je bil nekaj časa tudi predavatelj. Med drugim je bil tudi komandant Vojaškega okrožja in pomočnik komandanta armade. Nosilec partizanske spomenice 1941.

REMIH DUŠAN - DUŠKO je bil zaposlen kot rudar v Kočevju. 1941 se je vključil v narodnoosvobodilno gibanje, maja 1942 pa je odšel v partizane in v Zahodnodolenjskem partizanskem odredu postal komandir čete, ob ustanovitvi Tomšičeve brigade pa komandant čete njenega 3. bataljona. Po ustanovitvi Loške (kasneje Bračičeve) brigade septembra 1943 jel bil komandant 2. in od konca marca 1944 komandant 1. bataljona v tej brigadi. Padel je v boju 14. divizije na Pohorju.

JOŽE ŠEŠKO je maturiral na kočevski gimnaziji leta 1927. Filozofijo je študiral na univerzi v Ljubljani in diplomiral na slavistiki. Leta 1933 je bil nameščen kot profesor slovenščine je bil suspendiran, obdolžen komunistične propagande, sojen in po obsodbi zaprt v zaporih okrožnega sodišča v Novem mestu. Po prestani kazni je ostal brez redne zaposlitve in postal aktiven član Komunistične partije Slovenije. 28. aprila 1942 ga je ujela italijanska vojska in ga kot talca 11. maja 1942 ustrelila v Ljubljani. Za narodnega heroja je bil imenovan 27. novembra 1953.

OŽBOLT JOŽE Pred drugo svetovno vojno je bil gozdni delavec. Za narodnoosvobodilno borbo je začel delati leta 1941. Marca 1942 se je pridružil NOVJ in naslednje leto še KPJ. Med vojno je bil med drugim komandir voda in čete v Šercerjevi brigadi, poveljnik bataljona v Ljubljanski brigadi in poveljnik Levstikove brigade. Januarja 1945 je bil huje ranjen v bojih pri Žužemberku. Po končani vojni je bil med drugim poveljnik polka in brigade, leta 1958 poveljnik jugoslovanskega odreda pri Organizaciji združenih narodov na Sinaju, nato poveljnik divizije in v letih 1968 - 1971 inšpektor v glavni inšpekciji ljudske obrambe v Beogradu ter v letih 1971−1981 načelnik štaba 9. armade v Ljubljani. V Beogradu je 1954 končal Višjo vojaško akademijo JLA in 1964 Šolo ljudske obrambe. Dosegel je čin generalpodpolkovnika. Po smrti Franca-Žige Kimovca (1983) je vodil Odbor za izgradnjo Poti spominov in tovarištva okoli Ljubljane (dokončana 1985). Pokopan je na ljubljanskih Žalah. Doprsni kip pa so mu odkrili oktobra 2018 v Parku narodnih herojev Kočevje.

Na Ljubljanski ulici (ob stavbi Gimnazije Kočevje) je urejen "park narodnih herojev". V njem je postavljenih 8 doprsnih kipov narodnih herojev. Na kamnitem podstavku (110 cm) stoji marmornati podstavek (49 cm) z imenom narodnega heroja in letnico rojstva ter smrti:

Arhitektonske podlage za park na Ljubljanski cesti je načrtoval Zoran Didek. Gradbene načrte je izdelalo podjetje Slovenija projekt Ljubljana. Kipe je izdelal akademski kipar Stane Jarm. Leta 1973, ko je bil park slavnostno odprt, so postavili spomenike petim že padlim narodnim herojem, in sicer: Ivanu Omerzi, Antonu Marinclju, Jožetu Šešku, Dušanu Remihu in Evgenu Matejki.  Že tedaj so predvideli prostor za še dva kipa narodnih herojev.