V soboto, 22.6. smo se zbrali, da obeležimo in z recitacijami Irene Maržič in pesmijo Neje Komac počastimo spomin na delovanje partizanske bolnice Bobovec, ki je bila ena izmed 24-ih delujočih bolnic v Kočevskem Rogu med drugo svetovno vojno. Med največjimi konspiracijami ima partizanska bolnica Bobovec posebno mesto. Zaradi skopih podatkov, ki so na voljo, vemo o njej bolj malo. Vemo pa, da je bila skrita v gozdu med Svetlim potokom in Kumrovo vasjo, kakšnih 100 metrov oddaljena od ruševin podružnične cerkve Imena Jezusovega. Kočevska je bila takrat zaradi izselitve kočevskih Nemcev skorajda nenaseljena in tudi, če je kdo prihajal do cerkve, gotovo ni pričakoval, da je le dober lučaj stran, v smrečju, skrita partizanska bolnišnica. Sedaj na kraju, kjer je nekoč stala partizanska bolnišnica, raste bukov gozd. Le nekaj nenaravno zloženega kamenja daje slutiti, da so na tem mestu v nemogočih razmerah in v strogi tajnosti zdravili in oskrbovali ranjene partizane. Lesenih barak, ki so bile kot pomožni objekti že dolgo ni več. Razporeditev zidakov nakazuje, kje naj bi nekoč bila postavljena kuhinja ali morda tudi peč. Spet drugje v bližini je bil najden ostanek zgornje plošče štedilnika. Malo naprej je ležal večji kos kovine, ki je najbrž ostanek sistema, s katerim so iznajdljivi partizani dim preusmerili v tla, da se je razpršil, preden je prišel v zrak in jih tako sovražnik ni mogel odkriti. Bolnišnico Bobovec naj bi sestavljali vsaj dve baraki s po 50-imi ranjenci in v bližnji vrtači še skrivni bunker. V sklopu bolnišnice naj bi bili še pomožni objekti kot so kuhinja, baraka za osebje in sanitetni material ter stranišče. Bolnišnico je vodil italijanski zdravnik Amilcare Luigi Scalinci, ki se je po kapitulaciji Italije priključil partizanom v Cankarjevo brigado, od tam pa je prišel v partizansko bolnico Bobovec. Poročil se je s slovensko partizansko bolničarko Marijo Kopač, partizansko bolničarko. V zakonu se jima je rodila hčerka Adriana. Po končani vojni se je družinica preselila na jug Italije, od koder je izhajal dr. Scalinci. Kasneje, ko je njun zakon razpadel, se je ponovno poročil in z drugo ženo dobil še sina. Za njim so se kasneje izgubile vse sledi. Pred nekaj leti je bil vzpostavljen stik s hčerjo in sinom dr. Scalincija. Oba sta bila prijetno presenečena in ganjena, da v Sloveniji spomin na njunega očeta še živi. Nista pa vedela, da je njun oče vodil v Sloveniji partizansko bolnišnico Bobovec. Sorodniki upajo, da si bodo nekoč v Slovenijo prišli ogledat kraj, kjer je med drugo svetovno vojno deloval kot partizanski zdravnik njihov oče in ded. Martina Peterlin